Bila je sama,
kot bleda postava, ki
riše lastno senco v daljavi.
Z bridkim obrazom in
kapljo dežja, ki polzi po licu.
Strmela je nemo predse.
Šepet drevesnih listov
jo je trepetaje božal po ramenih.
Videti je bila kot privid.
Stopim korak bliže, da se prepričam o njenem
realnem obstoju.
Ni privid.
Slišati je bilo ihtenje njene ranjene duše,
ki se poskuša rešiti iz lastne ječe.
Ustnice zašepetajo:
Poglej,
Poglej dekle tja čez,
Poglej prek sebe
Poglej prek mej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar