PUSTIMO SVETLOBI, DA ZASIJE V NAS

Zdi se, da nas življenje vodi po ovinkasti poti, da bi nas pripeljalo do lastnih globin in izvora bolečine. Zdi se da vsi trpimo, da nam dušne bolečine rišejo na obraz kisle grimase. Zdi se včasih kot da živimo, le da trpimo. In tako mišljenje nas napelje na to, da se skušamo bolečini izogniti. In bežimo pred njo in pred samim seboj, preden nas bolečina dokončno posesa vase. Hočemo ji uiti, ker  nas boli. Ker nas niso imeli zadosti radi, ker se zdimo sami sebi en velik balast, niče na tem svetu, ker so nas obsojali in s prstom kazali na nas, da smo krivi za vse mogoče napake, ker smo pogrešali varno naročje in ljubezen. Boli in reže v dušo, da ta le nemo krvavi. A če bomo vedno bežali, bomo vedno na begu kot pregnana duša, ki tava po svetu brez miru. In iskali tisto nekaj, kar naj bi umirilo bolečino. Zato mnogo ljudi poseže po odvisnosti vseh vrst, ni važno katero izberejo, samo da anastezira boleče občutke. Uidejo trenutni bolečini. Pa vemo, da to ni rešitev, da le ego dobi malo zadovoljstva, da si utrujen opomore od življenjskih bojev, ki smo si jih sami izbrali.
Poglejmo preko sebe, utišajmo nasilni ego, ki zahteva potrditve, da lahko preživi. Ker brez njega, se zdi, kot da umiramo, da iz sebe trgamo koščke zaledenelega mesa.  Poskušajmo streti trdno lupino, ki smo si jo sami ustvarili, da ne bi več bolelo. Strahovi, jeza, sovraštvo, agresija, apatičnost, obsojanje....kaj vse smo zvlekli na kup, da bi se izognili bolečini praznini, ki zeva v nas in zahteva opravičilo, ljubezen, sprejetje in varnost? Moj Bog, koliko tega balasta je v nas? Sploh vidimo pot ven, se včasih vprašam?
Ampak, moramo naprej, pot do rešitve je vedno v bolečem osvobajanju, odpuščanju in opuščanju zastarelih vzorcev delovanja in razmišljanj. V preobrazbi, prehajanju in kroženju iz enega stanja v drugo. Iz sovraštva v ljubezen, in ne sprejemanja v sprejemanje iz nesreče v srečo. Dajmo si možnost prehoda, dopustimo, da v nas zasveti luč neskončne ljubezni, ki bo posijala direktno iz naše duše. Prej moramo le dopustiti bolečini, da se izlije iz nas. Spustimo jo skozi, jo začutimo, pa tudi če teden dni skupaj jokamo, naj solze odnesejo s seboj vse kar morajo.  Tudi če se počutimo v tem procesu kot en kup gnoja. Je normalno, le kako kaj naj bomo srečni ob težkem luščenju in osvobajanju duše in ukleščenih spon. Bodimo potrpežljivi in opazujmo odhajanje stare, težke zarjavele bolečine, ki se je mogoče pretakala skozi mnogo rodov pred nami, da bi jo mi imeli možnosti osvoboditi.  Imejmo se radi in podarimo si možnost začutiti najprej bolečino in žalost. Kajti, ko bomo na dnu, ko se bo zdelo da vse razpada, da bi tudi mi sami najraje kar umrli, takrat bo pravi čas,  da začnemo opuščati vse strahove in bolečine, vse zamere, jezo in krivdo.In to zavedanje naj zraste iz vse veličine lastne biti. Kajti tako smo po duši veliki in močni, kolikor znamo opuščati zamere, jeze, bolečino nesprejemanja, ter zatreti ego, ki nam nastavlja past na vsakem koraku. Skozi spiralo bolečega odrekanja vseh zahtev, ki nam jih nastavlja ego, skozi temo in trpljenje duše, skozi tisoč malih smrti, ki dnevno umirajo v nas, kot nikoli potešene želje po sprejetju in ljubezni, skozi solze in neuslišane prošnje, se bo ego prestrašeno umaknil in ugledali bomo svojo lastno svetlobo, svojo ljubezen, ki je neodvisna od kogarkoli. Ker smo vsi del ene ljubezni, ene svetlobe ene in edine neskončen Biti, ki je večja in močnejša in resničnejša, ki presega in zasije skozi dušo lastnega telesa. Naj zasije skozme, naj zasije skozi tebe, ki to bereš, naj to svetlečo ljubezen podarjamo   drug drugemu, kajti to kar dajemo to bomo prejeli.