VRNITEV

Vsak se rad vrača. Domov. K ljubljenim osebam. V domač kraj. Med ljudi, ki so mu blizu in ga podpirajo. Kajti brez njih tavamo po svetu kot izgubljene duše. In vračamo se, ker želimo biti sprejeti, zaželeni in občuteni, ne zato ker se smilimo sebi kako smo ubogi, temveč zato, ker je naše telo tako narejeno, da potrebuje dnevne odmerke, ljubezni, veselja, druženja, sprejemanja. Zato ker srce hrepeni mogoče po tistem, kar nismo nikoli dobili in sedaj zeva v nas praznina. In zahteva potešitev, odgovor, dejanje ljubezni, ki je najboljši anestetik za raskave rane, ki so zadane duši. Dajmo si priložnost, da se vrnemo najprej  k sebi in z ljubečo pozornostjo zakrpamo krvaveče srčne rane. Naše telo je naš tempelj, ki nas nosi in nudi zatočišče na celotnem potovanju med rojstovom in smrtjo. Bodimo ljubeči z njim.  Čez mnogo časa pa se bomo lažje, brez obsojanja vrnili med ljudmi, ki so nas nevede poškodovali in jim odpustili boleča dejanja, ki so zaznamovala naše telo.

 V razmislek prelepa poezija Jasne Stošič z pomenljivim naslovom:  Vrnitev

VRNITEV

Dolgo sem tavala naokrog,
izgubljena med plastmi bivanja,
v brezupnem hlepenju po odrešitvi.
Vrnila sem se s te trde, mučne poti.

Zdaj si spet upam pogledati v tvoje obličje                                    
pri beli svetlobi dneva.
Spoznavam vsako tvojo vdolbino,
ljubim voljne planjave in raskave robove.

Zdaj se te spet zmorem dotikati,
brez odpora, brez bojazni.
Te odkrivati, dvojčka moje duše,
mojega ljubega, zapuščenega otroka.

Negujem te s pozornostjo, kot nebogljenega najdenčka,
ljubkujem te, se ti posvečam z nežno skrbjo.
Nagovarjam te s hvaležnostjo,
da si zdržalo desetletja samote,
zaklenjeno v prazni kolibi, za rešetkami iz strahu,
zarito v bolečino, ki ne verjame v preporod.
Zdaj te odpeljem v svet, moje ljubo, lepo telo,
v daljne, čarobne kraje, na sever in še dlje.
Zdaj sem spet tukaj. Zate.

KO OSTANEMO BREZ LAŽNE IDENTITETE

Se običajno vprašamo....

Kdo sem? Kam grem? Želimo si priti do jasnega odgovora. Vsak ki mu enoličen in pust vsakdanjik gre na živce. Vsakdo,  se začne  to  prej ali slej  sprašeati  zakaj mora slediti vedno nekim ciljem. Ciljem, ki so umetno postavljeni s strani družbe, obvezno šolanje,   obvezna služba obvezno napredovanje po držubeni lestvici, obvezna poroka in otroci in da nenpozabimo na hišnega ljubljenčka,  da bo res vse štimalo. In ko to človek doseže misli, da bo srečen, ker je to srečo obljubljala družba. Samo še to pa bo... in samo še ono pa bo.... in potem hočemo vedno več in na tej poti iskanja sreče izgubljamo sebe  in svoj smisel in svoj cilj. Ker smo jim verjeli, da bomo nekoč srečni, ker smo jim verjeli in zaupali, ker smo bili pridni, da so nas pohvalili, ker smo jim sledili, kot pohlevni psički. Ker sami nismo še mogli videti širše resnice. Da družba deluje po njihovih pravilih, v kateri se ustvarjajo umetne potrebe in poneumlja ljudi. Družba v kateri po pehanju po umetno ustvarjenih potrebah izgubjamo sebe.

Izpolnili smo vse zahteve a znotraj lupine ostajamo nesrečni, ker smo bili vse ,

ker smo delali vse kar smo želeli iskli zunaj sebe. Pozabili pa smo nase. Na svoje želje in hotenja. 

Ne spomnim se več kje sem prebralal lepo misel: človek postani bistven ko bo svet minil bodo vsa naključja in laži odpadla,  ostalo bo le bistvo. In kaj je to bistvo se sprašujem ? 

 

Prevarani in zlorabljeni v imenu  družbe  pogosto ostajamo sami z vsem materialnim bogastvom , z vso obljubljeno materialno kramo, ki naj bi nas  osrečila. Kje sem jaz, kje je moje bistvo, grenka solza spolzi po licu ko se končo srečamo sami s sabo, ob zavednaju, da bomo moral korenito obrnti svojo pot v drugo smer, če se jo sploh še da. Ob zavedanju, da bomo vsi skupaj morali postaviti v ospredje moralno resico ljubeče duše, ki že tisočlejta čaka da se izrazi, dajmo ji priložnost, da se toplina in iskrena resnica srca izrazi, saj nas edino to lahko osreči in osvobodi!