Se običajno vprašamo....
Kdo sem? Kam grem? Želimo si priti do jasnega odgovora. Vsak ki mu enoličen in pust vsakdanjik gre na živce. Vsakdo, se začne
to prej ali slej sprašeati zakaj
mora slediti vedno nekim ciljem. Ciljem, ki so umetno postavljeni s strani družbe,
obvezno šolanje, obvezna služba obvezno napredovanje po držubeni lestvici, obvezna poroka in otroci in
da nenpozabimo na hišnega ljubljenčka, da bo res vse štimalo. In ko to človek doseže misli, da bo srečen, ker
je to srečo obljubljala družba. Samo še to pa bo... in samo še ono pa bo.... in potem
hočemo vedno več in na tej poti iskanja sreče izgubljamo sebe in svoj smisel in svoj cilj. Ker smo jim
verjeli, da bomo nekoč srečni, ker smo jim verjeli in zaupali, ker smo bili
pridni, da so nas pohvalili, ker smo jim sledili, kot pohlevni psički. Ker sami nismo še mogli videti
širše resnice. Da družba deluje po njihovih pravilih, v kateri se ustvarjajo umetne
potrebe in poneumlja ljudi. Družba v kateri po pehanju po umetno ustvarjenih potrebah izgubjamo sebe.
Izpolnili smo vse
zahteve a znotraj lupine ostajamo nesrečni, ker smo bili vse ,
ker smo delali
vse kar smo želeli iskli zunaj sebe. Pozabili pa smo nase. Na svoje želje in hotenja.
Ne spomnim se več kje sem prebralal lepo misel: človek postani bistven ko bo svet minil bodo vsa naključja in laži
odpadla, ostalo bo le bistvo. In kaj je to bistvo se sprašujem ?
Prevarani in zlorabljeni v imenu družbe pogosto ostajamo sami z vsem materialnim bogastvom , z vso
obljubljeno materialno kramo, ki naj bi nas osrečila. Kje sem jaz, kje je moje
bistvo, grenka solza spolzi po licu ko se končo srečamo sami s sabo, ob zavednaju,
da bomo moral korenito obrnti svojo pot v drugo smer, če se jo sploh še da. Ob zavedanju, da bomo vsi skupaj morali postaviti v ospredje moralno resico ljubeče
duše, ki že tisočlejta čaka da se izrazi, dajmo ji priložnost, da se toplina in iskrena resnica srca izrazi, saj nas edino to lahko
osreči in osvobodi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar