Vsak se rad vrača. Domov. K ljubljenim osebam. V domač kraj. Med ljudi, ki so mu blizu in ga podpirajo. Kajti brez njih tavamo po svetu kot izgubljene duše. In vračamo se, ker želimo biti sprejeti, zaželeni in občuteni, ne zato ker se smilimo sebi kako smo ubogi, temveč zato, ker je naše telo tako narejeno, da potrebuje dnevne odmerke, ljubezni, veselja, druženja, sprejemanja. Zato ker srce hrepeni mogoče po tistem, kar nismo nikoli dobili in sedaj zeva v nas praznina. In zahteva potešitev, odgovor, dejanje ljubezni, ki je najboljši anestetik za raskave rane, ki so zadane duši. Dajmo si priložnost, da se vrnemo najprej k sebi in z ljubečo pozornostjo zakrpamo krvaveče srčne rane. Naše telo je naš tempelj, ki nas nosi in nudi zatočišče na celotnem potovanju med rojstovom in smrtjo. Bodimo ljubeči z njim. Čez mnogo časa pa se bomo lažje, brez obsojanja vrnili med ljudmi, ki so nas nevede poškodovali in jim odpustili boleča dejanja, ki so zaznamovala naše telo.
VRNITEV
Dolgo sem tavala naokrog,izgubljena med plastmi bivanja,
v brezupnem hlepenju po odrešitvi.
Vrnila sem se s te trde, mučne poti.
Zdaj si spet upam pogledati v tvoje obličje
pri beli svetlobi dneva.
Spoznavam vsako tvojo vdolbino,
ljubim voljne planjave in raskave robove.
Zdaj se te spet zmorem dotikati,
brez odpora, brez bojazni.
Te odkrivati, dvojčka moje duše,
mojega ljubega, zapuščenega otroka.
Negujem te s pozornostjo, kot nebogljenega najdenčka,
ljubkujem te, se ti posvečam z nežno skrbjo.
Nagovarjam te s hvaležnostjo,
da si zdržalo desetletja samote,
zaklenjeno v prazni kolibi, za rešetkami iz strahu,
zarito v bolečino, ki ne verjame v preporod.
Zdaj te odpeljem v svet, moje ljubo, lepo telo,
v daljne, čarobne kraje, na sever in še dlje.
Zdaj sem spet tukaj. Zate.
Ni komentarjev:
Objavite komentar