PROSTOVOJNO DELO-IZKUŠNJA, KI ZAZNAMUJE

Definicija pravi, da je prostovoljno delo- delo, ki ga posameznik po svobodni volji opravlja v dobro drugih. V zameno ne pričakuje nobenega plačila. Pomoč lahko ponudi  tako znanim kot neznanim posameznikom oziroma skupinam, opravlja pa lahko enkratne ali dlje časa trajajoče dejavnosti.

Meni se je utrnila misel o prostovoljnem delu v obdobju, ko sem ostala brez službe. Takrat se naenkrat soočiš z veliko prostega časa in zdi se ti, da se je ves svet ustavil.  In iščeš načine, kako bi lahko še ostal koristen v tej družbi, ki kot vemo ceni le materialni dobiček. Razmišljanje in  iskanje rešitve v humanitarnem delu, ki me je vedno privlačilo, mi je na pot pripeljalo izkušnjo, ki me je za vedno zaznamovala.

Zavedanje, spoznanje, da je nekaj v nas, ki nas dela človeške in humane mi je omogočilo izkušnjo prostovoljnega dela. Z namenom dodati kamenček v mozaik prostovoljstva in po svojih močeh pomagati osebam z motnjo v duševnem razvoju, sem pred leti začela obiskovati društvo Sožitje, kjer se srečujeo ljudje z motnjo v duševnem razvoju.

V želji narediti ta svet bolj prijazen uporabnikom, jim pomagati, pri različnih opravilih, sodelujem pri izvedbi različnih delavnic. Program je pester in prilagojen posamezniku. Včasih, se sproščamo, včasih  telovadimo, veliko se pogovarjamo, predvsem pa delo narekujejo želje in interesi varovancev. In moram povedati, da so mi uporabniki veliko dali. Pa ne tiste materialne dodatne vrednosti, ki je nekako pričakovana v potrošniki družbi.

V času našega druženja sem spoznala toliko lepih iskrenih obrazov. In takrat padejo vse maske, ki smo jih navajeni nositi. Takrat se naglica in stres, skrbi vsakdanjega življenja umaknejo pristnemu čutenju v nas samih. Začutimo mir v sebi in se res srečamo takšni kot smo brez omejujočih prepričanj in pričakovanj. Takrat si ustvarimo prostor za tiste prave vrednote. Takrat je časa za iskren ljubeč nasmeh in iskrivo nagajivo očke uporabnikov povejo več kot tisoč besed. Tudi beseda hvala nepotrebno obvisi v zraku. Takrat začutiš kako veliko bogastvo je v teh ljudeh. Kako so iskreni pristni, naravni, ljubeči. Kako veliko srce imajo, kjer domuje le iskrena ljubezen, kjer ni prostora za sovraštvo in sodbe. In znajo videti let metulja ujet v jutranji rosi in slišati šepet vetra, ko se čudijo letu ptic nad nami in ujamejo srečo v svoje srce. Ko skupaj odkrivamo vrednote, ki so v naši družbi že pozabljene, ja takrat, spoznavam pravo bistvo življenja. In vidim, da je vredno. Pomagati biti sopotnik, na njihovi poti. Še se bomo srečevali. Ker tako drug v drugem puščamo sledi, ki jih je vredno pustiti v življenju. Hvala za nepozabno izkušnjo. 

 

VRNITEV

Vsak se rad vrača. Domov. K ljubljenim osebam. V domač kraj. Med ljudi, ki so mu blizu in ga podpirajo. Kajti brez njih tavamo po svetu kot izgubljene duše. In vračamo se, ker želimo biti sprejeti, zaželeni in občuteni, ne zato ker se smilimo sebi kako smo ubogi, temveč zato, ker je naše telo tako narejeno, da potrebuje dnevne odmerke, ljubezni, veselja, druženja, sprejemanja. Zato ker srce hrepeni mogoče po tistem, kar nismo nikoli dobili in sedaj zeva v nas praznina. In zahteva potešitev, odgovor, dejanje ljubezni, ki je najboljši anestetik za raskave rane, ki so zadane duši. Dajmo si priložnost, da se vrnemo najprej  k sebi in z ljubečo pozornostjo zakrpamo krvaveče srčne rane. Naše telo je naš tempelj, ki nas nosi in nudi zatočišče na celotnem potovanju med rojstovom in smrtjo. Bodimo ljubeči z njim.  Čez mnogo časa pa se bomo lažje, brez obsojanja vrnili med ljudmi, ki so nas nevede poškodovali in jim odpustili boleča dejanja, ki so zaznamovala naše telo.

 V razmislek prelepa poezija Jasne Stošič z pomenljivim naslovom:  Vrnitev

VRNITEV

Dolgo sem tavala naokrog,
izgubljena med plastmi bivanja,
v brezupnem hlepenju po odrešitvi.
Vrnila sem se s te trde, mučne poti.

Zdaj si spet upam pogledati v tvoje obličje                                    
pri beli svetlobi dneva.
Spoznavam vsako tvojo vdolbino,
ljubim voljne planjave in raskave robove.

Zdaj se te spet zmorem dotikati,
brez odpora, brez bojazni.
Te odkrivati, dvojčka moje duše,
mojega ljubega, zapuščenega otroka.

Negujem te s pozornostjo, kot nebogljenega najdenčka,
ljubkujem te, se ti posvečam z nežno skrbjo.
Nagovarjam te s hvaležnostjo,
da si zdržalo desetletja samote,
zaklenjeno v prazni kolibi, za rešetkami iz strahu,
zarito v bolečino, ki ne verjame v preporod.
Zdaj te odpeljem v svet, moje ljubo, lepo telo,
v daljne, čarobne kraje, na sever in še dlje.
Zdaj sem spet tukaj. Zate.

KO OSTANEMO BREZ LAŽNE IDENTITETE

Se običajno vprašamo....

Kdo sem? Kam grem? Želimo si priti do jasnega odgovora. Vsak ki mu enoličen in pust vsakdanjik gre na živce. Vsakdo,  se začne  to  prej ali slej  sprašeati  zakaj mora slediti vedno nekim ciljem. Ciljem, ki so umetno postavljeni s strani družbe, obvezno šolanje,   obvezna služba obvezno napredovanje po držubeni lestvici, obvezna poroka in otroci in da nenpozabimo na hišnega ljubljenčka,  da bo res vse štimalo. In ko to človek doseže misli, da bo srečen, ker je to srečo obljubljala družba. Samo še to pa bo... in samo še ono pa bo.... in potem hočemo vedno več in na tej poti iskanja sreče izgubljamo sebe  in svoj smisel in svoj cilj. Ker smo jim verjeli, da bomo nekoč srečni, ker smo jim verjeli in zaupali, ker smo bili pridni, da so nas pohvalili, ker smo jim sledili, kot pohlevni psički. Ker sami nismo še mogli videti širše resnice. Da družba deluje po njihovih pravilih, v kateri se ustvarjajo umetne potrebe in poneumlja ljudi. Družba v kateri po pehanju po umetno ustvarjenih potrebah izgubjamo sebe.

Izpolnili smo vse zahteve a znotraj lupine ostajamo nesrečni, ker smo bili vse ,

ker smo delali vse kar smo želeli iskli zunaj sebe. Pozabili pa smo nase. Na svoje želje in hotenja. 

Ne spomnim se več kje sem prebralal lepo misel: človek postani bistven ko bo svet minil bodo vsa naključja in laži odpadla,  ostalo bo le bistvo. In kaj je to bistvo se sprašujem ? 

 

Prevarani in zlorabljeni v imenu  družbe  pogosto ostajamo sami z vsem materialnim bogastvom , z vso obljubljeno materialno kramo, ki naj bi nas  osrečila. Kje sem jaz, kje je moje bistvo, grenka solza spolzi po licu ko se končo srečamo sami s sabo, ob zavednaju, da bomo moral korenito obrnti svojo pot v drugo smer, če se jo sploh še da. Ob zavedanju, da bomo vsi skupaj morali postaviti v ospredje moralno resico ljubeče duše, ki že tisočlejta čaka da se izrazi, dajmo ji priložnost, da se toplina in iskrena resnica srca izrazi, saj nas edino to lahko osreči in osvobodi! 

OKRUŠKI RAZMIŠLJANJA O SMISLU

....življenja, ki ga vsak išče na svoj način in v različnih stvareh. Le kam potujemo po tej naši življenksi krivuji ?  K sebi, da bi našli bistvo ali od sebe in smisel iščemo drugje?

Že družbeno  živlejneje diktira norme, ki naj bi jim sledili, umetno vsiljuje materialne dobrine, s katereimi naj bi se bolje počutili. Mogoče je tudi to za nekoga smisel. Imeti čim več. Česa in koliko čim več je spet stvar posameznika.Več ugleda, več denarja, večji avto, boljšo službo....Vprašanje se ponuja kar samo in naenkrat me prešine misel, ki jo je izreekl Že Viktor E.Frnkl. Ali postaja vrednota Imeti večjo vrednost pred vrednsto Biti? Odgovorite si sami. Pravega odgovora,ni, ker je za vsakega človeka pravilen drugačen odgovor.

Lahko se le zamislimo, utihnemo in prisluhnemo svoji duši kaj nam šepeta. Je bolj pomembno Biti ali Imeti?   

Vedno težje razumem hiper produkcijo kjer se množice ljudi obračjo v potrošnjo, bežijo od sebe in srečo iščejo drugje. Sreča namreč ni v stvareh, temveč v nas samih. Ustavimo se, odprimo srce, prisluhnimo mu. Mogoče bo najprej iz nas kričala boleča tema in velik nič, vendar resničnn sreča izvira iz srčike sebe, kjer je vrednota Biti pred Imeti. Zato poklon vrednotam  Sebstva: ljubezni, sreči, pravičnosti, ...To življenje pa se mi zdi da gre nekako v nasprotno smer, nekako takole:vzbuja umetne potrebe, ki jih zadovoljuje z umetnimi dobrinami, v množični potrošnji pa izgubljamo sebe. 

Jaz izstopam...! , ker veličina in smisel našega življenja ne prihaja od tega kar imam, kar naredim, kar pridobim, temveč od tega KDO SEM!

PUSTIMO SVETLOBI, DA ZASIJE V NAS

Zdi se, da nas življenje vodi po ovinkasti poti, da bi nas pripeljalo do lastnih globin in izvora bolečine. Zdi se da vsi trpimo, da nam dušne bolečine rišejo na obraz kisle grimase. Zdi se včasih kot da živimo, le da trpimo. In tako mišljenje nas napelje na to, da se skušamo bolečini izogniti. In bežimo pred njo in pred samim seboj, preden nas bolečina dokončno posesa vase. Hočemo ji uiti, ker  nas boli. Ker nas niso imeli zadosti radi, ker se zdimo sami sebi en velik balast, niče na tem svetu, ker so nas obsojali in s prstom kazali na nas, da smo krivi za vse mogoče napake, ker smo pogrešali varno naročje in ljubezen. Boli in reže v dušo, da ta le nemo krvavi. A če bomo vedno bežali, bomo vedno na begu kot pregnana duša, ki tava po svetu brez miru. In iskali tisto nekaj, kar naj bi umirilo bolečino. Zato mnogo ljudi poseže po odvisnosti vseh vrst, ni važno katero izberejo, samo da anastezira boleče občutke. Uidejo trenutni bolečini. Pa vemo, da to ni rešitev, da le ego dobi malo zadovoljstva, da si utrujen opomore od življenjskih bojev, ki smo si jih sami izbrali.
Poglejmo preko sebe, utišajmo nasilni ego, ki zahteva potrditve, da lahko preživi. Ker brez njega, se zdi, kot da umiramo, da iz sebe trgamo koščke zaledenelega mesa.  Poskušajmo streti trdno lupino, ki smo si jo sami ustvarili, da ne bi več bolelo. Strahovi, jeza, sovraštvo, agresija, apatičnost, obsojanje....kaj vse smo zvlekli na kup, da bi se izognili bolečini praznini, ki zeva v nas in zahteva opravičilo, ljubezen, sprejetje in varnost? Moj Bog, koliko tega balasta je v nas? Sploh vidimo pot ven, se včasih vprašam?
Ampak, moramo naprej, pot do rešitve je vedno v bolečem osvobajanju, odpuščanju in opuščanju zastarelih vzorcev delovanja in razmišljanj. V preobrazbi, prehajanju in kroženju iz enega stanja v drugo. Iz sovraštva v ljubezen, in ne sprejemanja v sprejemanje iz nesreče v srečo. Dajmo si možnost prehoda, dopustimo, da v nas zasveti luč neskončne ljubezni, ki bo posijala direktno iz naše duše. Prej moramo le dopustiti bolečini, da se izlije iz nas. Spustimo jo skozi, jo začutimo, pa tudi če teden dni skupaj jokamo, naj solze odnesejo s seboj vse kar morajo.  Tudi če se počutimo v tem procesu kot en kup gnoja. Je normalno, le kako kaj naj bomo srečni ob težkem luščenju in osvobajanju duše in ukleščenih spon. Bodimo potrpežljivi in opazujmo odhajanje stare, težke zarjavele bolečine, ki se je mogoče pretakala skozi mnogo rodov pred nami, da bi jo mi imeli možnosti osvoboditi.  Imejmo se radi in podarimo si možnost začutiti najprej bolečino in žalost. Kajti, ko bomo na dnu, ko se bo zdelo da vse razpada, da bi tudi mi sami najraje kar umrli, takrat bo pravi čas,  da začnemo opuščati vse strahove in bolečine, vse zamere, jezo in krivdo.In to zavedanje naj zraste iz vse veličine lastne biti. Kajti tako smo po duši veliki in močni, kolikor znamo opuščati zamere, jeze, bolečino nesprejemanja, ter zatreti ego, ki nam nastavlja past na vsakem koraku. Skozi spiralo bolečega odrekanja vseh zahtev, ki nam jih nastavlja ego, skozi temo in trpljenje duše, skozi tisoč malih smrti, ki dnevno umirajo v nas, kot nikoli potešene želje po sprejetju in ljubezni, skozi solze in neuslišane prošnje, se bo ego prestrašeno umaknil in ugledali bomo svojo lastno svetlobo, svojo ljubezen, ki je neodvisna od kogarkoli. Ker smo vsi del ene ljubezni, ene svetlobe ene in edine neskončen Biti, ki je večja in močnejša in resničnejša, ki presega in zasije skozi dušo lastnega telesa. Naj zasije skozme, naj zasije skozi tebe, ki to bereš, naj to svetlečo ljubezen podarjamo   drug drugemu, kajti to kar dajemo to bomo prejeli.

POGLED PREKO

Bila je sama,

kot bleda postava, ki riše lastno senco v  daljavi.

Z bridkim obrazom in

kapljo dežja, ki polzi po licu.

Strmela je nemo predse.

Šepet drevesnih listov

jo je trepetaje božal po ramenih.

Videti je bila kot privid.

Stopim korak bliže, da se prepričam o njenem

realnem obstoju.

Ni privid.

Slišati je bilo ihtenje njene ranjene duše,

ki se poskuša rešiti iz lastne ječe.

Ustnice zašepetajo:

Poglej,

Poglej dekle tja čez,

Poglej prek sebe

Poglej prek mej.

SAMOTA

Samota je zame izvir zdravljenja,

zaradi katerega je moje življenje vredno živeti.

Govorjenje je zame pogosto muka in potrebujem več dni molka,

da si opomorem od jalovosti besed.

(Carl Gustav Jung)

 

Jungov citat, ki ne potrebuje komentarja, ker je vsak poskus razlage le balast, ki briše in uničuje globino smiselnega. Pustimo tišini, da spregovori v nas.....

 

 

PRAZNINA

PRAZNINA

Bil si tam

In jaz sem bila tudi tam, 

v temnem prostoru,

kjer se je širil vonj po zatohlem.

Sedel si za mizo in strmel predse.

moja senca je sedela na drugi strani mize-

in strmela predse.

Zakaj?

Zakaj je steklena vaza na mizi

vsrkala tvoje poglede namesto mene?

In zakaj so se tvoje besede izgubile

v odmevih zatohlega brezčasja

ne da bi poprej dosegle moje napol zavestno telo.