SVOBODNO UJETI

Smo res ljudje  svobodni? Ali res uporabljamo  lastno voljo in  delujemo po teoriji izbire, ki jo vsi radi na veliko promovirajo? Če  vsaj nekoliko poskušamo preseči vsakdanje povprečnosti in zaobiti mala ugodja, ki jih sistem nudi človeku, da bi ga utišal in ga s tem imel pod nadzorom, lahko staknemo glave skupaj in se zamislimo.

Da ne bomo psiholigolozirali in filozofirali o raznih že tisočkrat prebavljenih psiholoških tem o razvoju osebnosti in lastnih potreb, le dejstvo, da ljudje že od otroških let vpijamo vse vtise iz okolice. Videno, slišano, doživeto, ponotranjimo in postane del nas. Na tej osnovi se oblikujejo norme, pravila, rojevajo se želje in ugodja ob izpolnjevanju želja, ter slabi občutki in nejevolja ob neizpolnitvi le-teh. Oseba začne na osnovi vseh zunanjih dražljajev delovati navzven.Sčasoma pozabi na svoje resniče želje, ki izhajajo iz nje same in podleže agresivnemu potrošniškemu marketingu.

Se kdaj ustavimo in vprašamo, kaj vse sprejemamo z našimi čutili ? Kaj nam družbeno okolje sporoča, kaj  vse načrtno in premišljeno trpajo v naše nezavedno, ki se kasneje oblikuje v želji po imeti nekaj ali po imeti čim več, in največ.

Za primer navedimo dejstvo, da so vsa oglaševanja in reklame skrbno pripravljene, predvajane ob določenem času z edinim ciljem  umetno ustvariti določeno potrebo pri gledalcu. Kolikokrat se oglas ponovi? Ko ga vidimo prvič gre mogoče mimo nas. Drugič nas malo intrigira in začnemo razmišljati o njem. Tretjič že razmišljamo, kako to reč nujno potrebujemo. Četrtič, petič, …ja, začnemo načrtovati nakup, ker enostavno brez tega ne moremo. Občutek, da določena stvar ni v naši lasti nas spravi v slabo voljo. Kako je ne moremo imeti, če jo vsi drugi lahko imajo? Ne prenesemo tega manjkajočega občutka v nas. Umetno ustvarjena praznina v nas čaka akterja, ki jo bo zapolnil.  Stečemo v trgovino, kot otrok po novo igračko. Zmagoslavno odštejemo težko prislužene denarce in končno jo posedujemo. Imamo. Nahranimo naš ego za nekaj časa, Naš ego, našo praznino, ampak ne Sebe.

Reklamirana stvarca nas je zasužnjila,  nam dala lažno zadovoljstvo.  Lahko to opazite, vidite, čutite?

Ko se srečamo sami s Sabo, bomo iskreno priznali, da smo samo potrošniški sužnji, saj sistem konstantno ustvarja in pritiska nas z vedno novimi pisanimi produkti, ki naj bi v človeku zapolnil spet eno praznino.

Vidimo kaj nam je ponujemo, ne vidimo in ne znamo pa izrazit nekaj Iz Sebe-ker so bile te želje delovati iz Sebe nekoč nekje pretrgane, zaustavljene, odrezali so nas od nas samih z namenom ustvariti sodobnega potrošnika. Lepo prosim, kdo pa smo, če se pustimo zasužnjevati raznoraznim potrošniškim artiklom. Počasi postajamo zombiji brez lastnih želja in hlepimo po vedno novih stvareh, ki naj bi nas osrečile. In ta dresura se na žalost začne že v času otroštva. Res smo sistematični...

Ampak če vsaj malo zrastemo iz Sebe, če zapustimo  vse tisto, kar mislimo da nas dela srečne,  da  prestopimo meje sistema, kaj mislite da bi se zgodilo?  Če npr. izgubimo  službo, se dotaknemo družbenega dna, ko spoznamo, da si pač ne moremo privoščiti niti več tiste oglaševane dobrine, ki nas je nekoč lažno osrečila?  Verjetno bomo nekaj časa v hudi žalosti depresirali ob naši hudi izgubi vsega, kar mislimo, da edino imamo. Naš ego bo ogrožen in zdelo se bo kot, da izgubljamo sebe, ker smo tega Sebe izgrajeval na napačnih temeljih Ker je tega Sebe gradil  Sistem in ne mi sami.  In takrat bomo počasi spoznavali kako smo bili  ujeti. Svobodno ujeti v navidezno svobodni sistem ki nam pouja zatohle okvire, ki je prepreden s pravili, normami in nezavednim zavajanjem, ki nas od malih nog sistematično poneumlja.  Takrat bodo začele kaplajti prve kapljice spoznanja, da iskrena sreča izvira iz nas in ne iz umetno vsiljenih dobrih.

Posamezniki, ki so se nekako zbudili, spregledali farso v kateri živimo se tiho umaknejo, ne moralizirajo, ne potrebujejo veliko besed in nepotrebnega oglaševanja o tem kako postati srečen.  Saj je tisto kar so odkrili neopisljivo, ker je občuteno.  Ker so se nekoč vprašali ( in to se dejansko običjano zgodi, ko človek pristane na družbenem dnu): Sem tisto kar imam ali sem tisto kar Sem. In ko resnično izgubiš vse, ko pokajo meje vseh zapovedanih sistemskih zapovedi, počasi začnemo postajati Mi Sami, kar smo nekoč že bili. Svobodni v vsej svoji veličini. Neobremenjeni  in nedefiniran z umetnimi instant ustvarjenimi nadomestki, nameščeni v lažno varnem sistemu?

Ampak, kaj potem porečejo tisti glavni  iz sistema ? Jezni bodo, ker so človeški robotki začeli mislit z lastno glavo in se jim uprli, ter začeli spodkopavati njihov »imperij«.Sistem je pač sistem, ki se tako kot vsako živo bitje bojuje za preživetje. Sistem pa vedno ustvarijo ljudje, z neko željo, običajno željo po dobičku in podreditvi. In dokler bodo sistem ustvarjali takšni ljudje, pravzaprav drugega ne moremo pričakovati. 
Lahko se edino ustavimo in vprašamo ali res še mislimo, da smo svobodni? Si upamo tvegati Lastno Svobodo?

MEHURČKASTA BOLEČINA

SVINČENI MEHURČKI

Spet me je ujel eden tistih dni,

kateremu se ne morem izviti iz objema,

saj me vedno znova spiralasto posrka vase.

V eterično telo po kapljicah dozira

svinčeno težke prozorne mehurčke, ki

po nevidnih kanalih pronicajo v vsako kapilaro

fizičnega telesa.

Občutek neizmerne teže

na obraz zariše kislo grimaso neizrečenega upanja.

Skozi priprta usta si fluidna mešanica črno bele bolečine

ovinkasto utira pot do zunanjega sveta…

.

.

.

.

Nekoč

Me

Bodo

Razumeli !

AVTORICA MOORJANI A. O TEM, KAKO JE DOŽIVELA OBSMRTNO IZKUŠNJO IN PREMAGALA RAKA

Anita Moorjani nam v svoji biografski knjigi z naslovom Z roba smrti v pravi jaz, pripoveduje, kako je po štiri letni borbi z rakom, njeno telo, ki je bilo preobremenjeno z malignimi celicami začelo počasi ugašati. Rakave celice, so se ji razširile že po vsem telesu in upanje na ozdravitev je bilo nikakršno. Ko je v zadnjem stadiju bolezni prišla v bolnico, so ji začeli odpovedovati organi in zdravniki so pričakovali le odpoved vseh organov in konec njenega življenja. A takrat se je Anita  pogreznila v doživeljanje obsmrtne izkušnje, s pomočjo katere je spoznala, kako dragocena je ona sama in njeno življenje. Kako smo pravzaprav vsi polni ljubezni, vendar nimamo tega zavedanja. Spoznala je, kaj je resničen vzrok njene bolezni. Po več kot 24 urni komi je prišla k zavesti, njeno zdravstveno stanje pa se ji je naglo izboljševalo. Čez nekaj tednov so jo odpustili iz bolnišnice, saj je bilo njeno telo zdravo in zdravniki so lahko samo ostrmeli nad nepojasnjenim ozdravljenjem. V tej čudoviti knjigi, polni ljubezni in upanja nam Anita brez zadržkov razlaga vse, kar jo je naučila bolezen, predvsem izpostavlja svoj strah in neizražena čusta,ki pravi, da so se obrnila proti njej in v telesu povzročila razvoj bolezni. V tej bolezni pravi, sem prepoznala vse moje strahove,  zaskrbljenost, vsa moja prizadevanja, da bi postala taka, kot so drugi zahtevali od mene, ko sem želela, da me bodo sprejemali in imeli radi. Vse neizraženo, kar se je energetsko obrnilo proti meni sami in me začelo notranje razjedati. To je bila lastna energija, ki se je izrazila v mojem notranjem fizičnem telesu. Njena najpomembnejša lekcija pa se glasi: BREZPOGOJNO LJUBITE IN BREZ STRAHU BODITE TO KAR RESNIČNO STE !

„Čutila nisem nikakršne čustvene navezanosti na svoje telo, ki je dozdevno brez življenja ležalo tam, na bolnišnični postelji. Sploh nisem čutila, da bi mi pripadalo. Videti je bilo veliko premajhno in preveč neznatno, da bi bilo lahko dom tistemu, kar sem doživljala. Počutila sem se svobodno, osvobojeno in veličastno. Vsakršna bolečina, bolest, žalost in nesrečnost so izginile! Počutila sem se povsem razbremenjeno. Nisem se spominjala, da bi se že kdaj, sploh kadar koli, počutila podobno. Bilo je, kakor bi bila pretekla štiri leta ujetnica v lastnem telesu, medtem ko je rak razdejal mojo fizično obliko, in končno sem se osvobajala. Prvič sem okušala svobodo! Začela sem dobivati občutek breztežnosti in se zavedati, da sem zmožna biti kjer koli kadar koli... Naj se še tako trudim, je nemogoče opisati, kako se mi je v tistem razširjenem svetu zvišalo zavedanje. Jasnina je bila neverjetna. Vesolje ima smisel! Sem spoznala. Končno razumem – vem, zakaj sem zbolela za rakom!“

ČUSTVA JE POTREBNO IZRAZITI

Obvladajmo jezo, preden ona obvlada nas!

Pravijo, da je občutke potrebno izražati, drugače neverbalizirani ostajajo v telesu in nas na daljši rok začnejo obvladovati. Vsak človek je kdaj jezen, žalosten slabe volje, pa je v naši družbi nekako normalno, da teh občutkov ne kažemo, ampak jih zadržujemo v sebi. Če jih primerjamo z pozitivnimi občutki, veseljem srečo, radostjo, so le ti zaželeni in se tudi izražajo mnogo lažje in pogosteje kot negativna.  Pa so tako pozitivna kot negativna čustva del človekove psihe, ki hočejo biti izražena in ubesedena. Dejstvo je, da je družba ustvarila norme znotraj katerih moramo živeti, ne more pa nam prepovedati negativnih obččutkov, kajti prav tako kot veselje in sreča tudi žalost, jeza, in bes hočejo na plan. Edino vprašanje je na kakšen način jih bomo izrazili. Gotovo fizična agresija in kričanje, ter žaljenje niso na mestu, mogoče pa je vredno poskusiti najprej te občutke prepoznati in jih povezati z določeno situacijo, nasloviti jezo in bes na storilca, se vprašati, kaj me je prizadelo, kaj me žalosti, spravlja v jezo. Že priznanje in prepoznavanje tega blagodejno vpliva na nas, saj nam odvzame del teže, ki bi neprepoznana pritiskala na nas, če bi tak dogodek kar potlačili.  

Jeza je močno čustvo, ki jo začutimo takrat, ko se dogodki ne odvijajo po naših pričakovanjih in nas razdraži lahko do take mere, da začnemo človeka, ki nas je spravil v jezo celo sovražiti.

JEEEZEEEEEEEEN !

Ponavadi ko smo jezni, se nam  zviša srčni utrpi, v obraz butne rdečica, vse mišice v telesu se napnejo in ja, najraje bi eksplodirali. Tudi strokovno je dognano da npr. nenehna jeza vodi v številne bolezni. Kronična jeza povzroči visok krvni tlak, glavoboe, migrene, psihoze in celo depresijo.  Ker nam jeza jemlje veliko fizične energije in mentalne energije je pametno, da jo na ustezen način izrazimo. Če smo jezni pojdimo v gozd in se izkričmo, ali s pestmi boksajmo v boskarsko vrečo. Lahko se spravimo tudi na vzglavnik in ga prebutamo. Samo sprostimo negativna čustva in se jih na ta način osvobodimo. Mnogo lažje bomo zadihali. 

POBEG IZ REALNOSTI

Ko postane svet kaotično realen, ko bolečina reže zadnja vlakna živega telesa, ko je življenje pusto in grdo, se namesto predajanju bolečini in žalosti odločimo pobegniti v svet lepote in domišljije. Narišimo in pričarajmo si ga vsak na svoj način. Pobarvajmo kruto realnosti s svetlim čopičem optimizma. Žalost, tesnoba in slabo počutje bodo naenkrat odplavali proč.
Nekaj malega izdelkov, nastalih v času takega pobega!

STRAH JE LE IMAGINARNA KREACIJA NAŠEGA UMA

 

Strah je razdiralno čustvo, ki nam jemlje moč, energijo in voljo, za spopad z navidezno nevarnostjo. Strah izvira iz nezaupanja v življenju.  Strah nas je npr.,  da nam ne bo uspelo, da nismo dovolj dobri, da ne bomo dovolj ljubljeni, strah nas je, da nismo dobri delavci v službi, da nismo dobri partnerji, starši.....Strah nas je stvari, katerih ne moremo imeti pod kontrolo, ker sami sebi ne zaupamo. Hecno je, ker se naše telo bori, kot bi se borilo proti resničnemu sovražniku-le da sovraznika ni v resnici nikjer drugje kot v naših lastnih mislih. V telesu se dogajajo enaki biokemični procesi, kot bi se odvijali, če bi nam pretila resnično grozna situacija. Adrenain in kortizol se pospešeno izločata, srce začne hitreje biti in naše telo je v pripravljenosti na situacijo -boj ali beg.
Vemo, da dolgotrajnja izpostavljenost takim situacijam izčrpa telo, oslabi imusnki sistem in slabo vpliva na psihofično zdravje človeka. Ljudje smo res hecni. Zamišljamo in napletamo si strahove v glavi toliko časa, da jim potem začnemo verjeti, da res obstajajo. Čez čas pozabimo, kaj vse smo si napletli v naše misli in to za nas postane realnost.  Bojimo se svojih lastnih misli, bojimo se sebe pri tem trpimo in delamo škodo lastnemu telesu.

Zdi se mi, da  pa  ni hujšega kot strah pred nečim,  kar naj bi se lahko zgodilo. Ta strah je dosti hujši, kot izkušnja, ki lahko sledi, če se nam ta strah recimo usreniči.  Če zavesten človek preide v situacijo, ko ga resnično preplavi strah, bo lahko uvidel, da strah ni realen. Soočil se bo z izkušnjo, če izkušnje ni, nas bo pa vedno bolj strah tega kaj bo če bo.... Izkušnje ne bomo imeli in strahovi bodo še naprej divjali v naši duševnosti. Če pa nas konkretna sitaucija soočenja s strahom doleti, ga, ko nas strah ohromi  poskušajmom zaavesnto začutiti. Iti skozenj in ga pustit za seboj. Zapis strahu v telesu se bo sčaoma omilil, možgani bodo priča novim informacijam, da je strah nepotreben,odvečen. Situacijo strahu bomo predelali, začutili strah in ga izdihali. Pomagalo bo če se takrat  vprašamo  kaj ob tem občutimo? Kako je velik? Kaj nam želi povedati? Postopoma nas bo pripeljal do srčike izvora strahu. Mogoče se bomo spomnili siutaicje, ko nas je bilo nečasa strah v otroštvu, mogoče se ne bomo spomnili nič in bomo le občutili nemoč in praznino. Lahko tudi žalsot in jezo. Dajmo si čas za soočenje s temi čustvi.
Za otroka, je lahko smrten strah, ko ne čuti, da je mama poleg njega. Dogotrajno take situacije res pustijo sledi v duši. Bolečina in strah reže srce še dolgo potem, ko smo že odrasli. Vendar, pa sedaj, ko smo odrasli,  si lahko pomagamo sabi,tudi tako, da si sami poklonimo ljubezen in si jo resnično dovolimo začutiti.  Le izstopiti je potrebno iz vloge žrtve v aktivnega ustvarjalac lastnega življenja. Pa kaj, če so boleči zapisi  v možganih še prisotni. Če nam strah trga kosti in krotoviči želodec.  Telo še vedno reagira kot takrat, ko smo bili nemočni otroci, zato je pomembno, da se v taki situaciji ustavimo, začutimo in se soočimo s strahom. Prvič je vedno najtežje, nasledjič gre lažje, vse dokler ga ne izkoreninimo.  Strah moramo le spusiti iz sebe. Strah nas utesni, zakrči, naredi nas oprezne in sumničave. Kjer je prisoten strah,  ni prostora za ljubezen. Strah  je nasprotno čustvo od ljubezni.
Zato je tako važo, da ga  predelamo, ga ozavestimo, postopoma opuščamo vlogo žtve. Vem, da je zelo težko iti čez vse bolečine in strahove, a pot do cillja, je pot za pogumne, ki si željo osebne rasti, pot za tiste, ki bodo vlogo žrtve opustili in stopali naprej po poti, ki vodi edino lahko do ljubezni , najprej do samega sebe in kasneje do drugih.

Strokovnajki, ki se ukvarjajo z duhovnim razvojem so dokazali, da  količina strahu, ki ga ozavestimo in  se z njim spoprimemo in  ga preobrazimo, določa količino ljubezni, ki prihaja v naše življenje.  Vsi procesi v telesu delujejo usklajeno. Izločajo se snovi, ki nam omogčajo, da doživljamo  čustva sreče in ljubezni.

 Dajmo si možnost izkušanja ljubezni, ker smo jo vredni. Občuitmo ljubezen in za strah naenkrat ne bo več prostora. Veliko manj strahu in veliko več ljubečih dni vam želim. Imejte se radi, zato pa ne potrebujete strahu.

IN KAJ TOREJ POMENI IMETI SE RAD?

Tudi to, da se ustavimo sredi vrvenja in se umaknemo v samoto, da spet začutimo svoje občutke in prisluhnemo lastnemu bitju srca. Da si upamo reči ne, da branimo svoje Srčno resnico, se sprejmemo v svoji drugačnosti, ki je edinstvena, neponovljiva in najboljša za naš dušni razvoj. Da si upamo in znamo izboriti svoj prostor pod Soncem. Da si dovolimo živeti srečno in odvržemo vse bolečine in kritike, ki so nas ranile-bile so le boleči kažipoti na naši poti. Da znamo biti sami s sabo, gledati sonce, in luno in zvezde in včasih risati sanje na platno življenja. Da se naučimo smejati, ko smo srečni in si dovolimo jokati ko je hudo. Iz najgloblje bolečine se rojevajo najsvetlejši biseri. Da si dovolimo bit to kar Smo in ne to, kar drugi pričakujejo in želijo od nas. Mogoče bomo izgubili njihovo naklonjenost in ljubezen, ampak ohranili bomo svoje ljubeče Bitje, ki je nepogojeno in neomejeno, ki vedno je in vedno bo. Danes in jutri in vedno!
Ines Trebec