SVOBODNO UJETI

Smo res ljudje  svobodni? Ali res uporabljamo  lastno voljo in  delujemo po teoriji izbire, ki jo vsi radi na veliko promovirajo? Če  vsaj nekoliko poskušamo preseči vsakdanje povprečnosti in zaobiti mala ugodja, ki jih sistem nudi človeku, da bi ga utišal in ga s tem imel pod nadzorom, lahko staknemo glave skupaj in se zamislimo.

Da ne bomo psiholigolozirali in filozofirali o raznih že tisočkrat prebavljenih psiholoških tem o razvoju osebnosti in lastnih potreb, le dejstvo, da ljudje že od otroških let vpijamo vse vtise iz okolice. Videno, slišano, doživeto, ponotranjimo in postane del nas. Na tej osnovi se oblikujejo norme, pravila, rojevajo se želje in ugodja ob izpolnjevanju želja, ter slabi občutki in nejevolja ob neizpolnitvi le-teh. Oseba začne na osnovi vseh zunanjih dražljajev delovati navzven.Sčasoma pozabi na svoje resniče želje, ki izhajajo iz nje same in podleže agresivnemu potrošniškemu marketingu.

Se kdaj ustavimo in vprašamo, kaj vse sprejemamo z našimi čutili ? Kaj nam družbeno okolje sporoča, kaj  vse načrtno in premišljeno trpajo v naše nezavedno, ki se kasneje oblikuje v želji po imeti nekaj ali po imeti čim več, in največ.

Za primer navedimo dejstvo, da so vsa oglaševanja in reklame skrbno pripravljene, predvajane ob določenem času z edinim ciljem  umetno ustvariti določeno potrebo pri gledalcu. Kolikokrat se oglas ponovi? Ko ga vidimo prvič gre mogoče mimo nas. Drugič nas malo intrigira in začnemo razmišljati o njem. Tretjič že razmišljamo, kako to reč nujno potrebujemo. Četrtič, petič, …ja, začnemo načrtovati nakup, ker enostavno brez tega ne moremo. Občutek, da določena stvar ni v naši lasti nas spravi v slabo voljo. Kako je ne moremo imeti, če jo vsi drugi lahko imajo? Ne prenesemo tega manjkajočega občutka v nas. Umetno ustvarjena praznina v nas čaka akterja, ki jo bo zapolnil.  Stečemo v trgovino, kot otrok po novo igračko. Zmagoslavno odštejemo težko prislužene denarce in končno jo posedujemo. Imamo. Nahranimo naš ego za nekaj časa, Naš ego, našo praznino, ampak ne Sebe.

Reklamirana stvarca nas je zasužnjila,  nam dala lažno zadovoljstvo.  Lahko to opazite, vidite, čutite?

Ko se srečamo sami s Sabo, bomo iskreno priznali, da smo samo potrošniški sužnji, saj sistem konstantno ustvarja in pritiska nas z vedno novimi pisanimi produkti, ki naj bi v človeku zapolnil spet eno praznino.

Vidimo kaj nam je ponujemo, ne vidimo in ne znamo pa izrazit nekaj Iz Sebe-ker so bile te želje delovati iz Sebe nekoč nekje pretrgane, zaustavljene, odrezali so nas od nas samih z namenom ustvariti sodobnega potrošnika. Lepo prosim, kdo pa smo, če se pustimo zasužnjevati raznoraznim potrošniškim artiklom. Počasi postajamo zombiji brez lastnih želja in hlepimo po vedno novih stvareh, ki naj bi nas osrečile. In ta dresura se na žalost začne že v času otroštva. Res smo sistematični...

Ampak če vsaj malo zrastemo iz Sebe, če zapustimo  vse tisto, kar mislimo da nas dela srečne,  da  prestopimo meje sistema, kaj mislite da bi se zgodilo?  Če npr. izgubimo  službo, se dotaknemo družbenega dna, ko spoznamo, da si pač ne moremo privoščiti niti več tiste oglaševane dobrine, ki nas je nekoč lažno osrečila?  Verjetno bomo nekaj časa v hudi žalosti depresirali ob naši hudi izgubi vsega, kar mislimo, da edino imamo. Naš ego bo ogrožen in zdelo se bo kot, da izgubljamo sebe, ker smo tega Sebe izgrajeval na napačnih temeljih Ker je tega Sebe gradil  Sistem in ne mi sami.  In takrat bomo počasi spoznavali kako smo bili  ujeti. Svobodno ujeti v navidezno svobodni sistem ki nam pouja zatohle okvire, ki je prepreden s pravili, normami in nezavednim zavajanjem, ki nas od malih nog sistematično poneumlja.  Takrat bodo začele kaplajti prve kapljice spoznanja, da iskrena sreča izvira iz nas in ne iz umetno vsiljenih dobrih.

Posamezniki, ki so se nekako zbudili, spregledali farso v kateri živimo se tiho umaknejo, ne moralizirajo, ne potrebujejo veliko besed in nepotrebnega oglaševanja o tem kako postati srečen.  Saj je tisto kar so odkrili neopisljivo, ker je občuteno.  Ker so se nekoč vprašali ( in to se dejansko običjano zgodi, ko človek pristane na družbenem dnu): Sem tisto kar imam ali sem tisto kar Sem. In ko resnično izgubiš vse, ko pokajo meje vseh zapovedanih sistemskih zapovedi, počasi začnemo postajati Mi Sami, kar smo nekoč že bili. Svobodni v vsej svoji veličini. Neobremenjeni  in nedefiniran z umetnimi instant ustvarjenimi nadomestki, nameščeni v lažno varnem sistemu?

Ampak, kaj potem porečejo tisti glavni  iz sistema ? Jezni bodo, ker so človeški robotki začeli mislit z lastno glavo in se jim uprli, ter začeli spodkopavati njihov »imperij«.Sistem je pač sistem, ki se tako kot vsako živo bitje bojuje za preživetje. Sistem pa vedno ustvarijo ljudje, z neko željo, običajno željo po dobičku in podreditvi. In dokler bodo sistem ustvarjali takšni ljudje, pravzaprav drugega ne moremo pričakovati. 
Lahko se edino ustavimo in vprašamo ali res še mislimo, da smo svobodni? Si upamo tvegati Lastno Svobodo?