Anita Moorjani nam v svoji biografski knjigi z naslovom Z roba smrti v pravi jaz, pripoveduje, kako je po štiri letni borbi z rakom, njeno telo, ki je bilo preobremenjeno z malignimi celicami začelo počasi ugašati. Rakave celice, so se ji razširile že po vsem telesu in upanje na ozdravitev je bilo nikakršno. Ko je v zadnjem stadiju bolezni prišla v bolnico, so ji začeli odpovedovati organi in zdravniki so pričakovali le odpoved vseh organov in konec njenega življenja. A takrat se je Anita pogreznila v doživeljanje obsmrtne izkušnje, s pomočjo katere je spoznala, kako dragocena je ona sama in njeno življenje. Kako smo pravzaprav vsi polni ljubezni, vendar nimamo tega zavedanja. Spoznala je, kaj je resničen vzrok njene bolezni. Po več kot 24 urni komi je prišla k zavesti, njeno zdravstveno stanje pa se ji je naglo izboljševalo. Čez nekaj tednov so jo odpustili iz bolnišnice, saj je bilo njeno telo zdravo in zdravniki so lahko samo ostrmeli nad nepojasnjenim ozdravljenjem. V tej čudoviti knjigi, polni ljubezni in upanja nam Anita brez zadržkov razlaga vse, kar jo je naučila bolezen, predvsem izpostavlja svoj strah in neizražena čusta,ki pravi, da so se obrnila proti njej in v telesu povzročila razvoj bolezni. V tej bolezni pravi, sem prepoznala vse moje strahove, zaskrbljenost, vsa moja prizadevanja, da bi postala taka, kot so drugi zahtevali od mene, ko sem želela, da me bodo sprejemali in imeli radi. Vse neizraženo, kar se je energetsko obrnilo proti meni sami in me začelo notranje razjedati. To je bila lastna energija, ki se je izrazila v mojem notranjem fizičnem telesu. Njena najpomembnejša lekcija pa se glasi: BREZPOGOJNO LJUBITE IN BREZ STRAHU BODITE TO KAR RESNIČNO STE !
 „Čutila
nisem nikakršne čustvene navezanosti na svoje telo, ki je dozdevno brez
življenja ležalo tam, na bolnišnični postelji. Sploh nisem čutila, da
bi mi pripadalo. Videti je bilo veliko premajhno in preveč neznatno, da
bi bilo lahko dom tistemu, kar sem doživljala. Počutila sem se svobodno,
osvobojeno in veličastno. Vsakršna bolečina, bolest, žalost in
nesrečnost so izginile! Počutila sem se povsem razbremenjeno. Nisem se
spominjala, da bi se že kdaj, sploh kadar koli, počutila podobno. Bilo
je, kakor bi bila pretekla štiri leta ujetnica v lastnem telesu, medtem
ko je rak razdejal mojo fizično obliko, in končno sem se osvobajala.
Prvič sem okušala svobodo! Začela sem dobivati občutek breztežnosti in
se zavedati, da sem zmožna biti kjer koli kadar koli... Naj se še tako
trudim, je nemogoče opisati, kako se mi je v tistem razširjenem svetu
zvišalo zavedanje. Jasnina je bila neverjetna. Vesolje ima smisel! Sem
spoznala. Končno razumem – vem, zakaj sem zbolela za rakom!“ |
Ni komentarjev:
Objavite komentar