Običajno ljudje želimo biti videni, potrjeni, sprejeti in pohvaljeni. Za svoje mesto se borimo v šoli, na delovnem mestu, med prijatelji, nenazadnje tudi v partnerskem odnosu. A če se resnično vprašamo zakaj hočemo biti potrjeni, bomo videli, da sami sebi nismo dovolj dobri, da bi se sprejeli in to potrditev iščemo pri drugih. Bežimo pred svojo bolečo praznino, ki reže dušo in zahteva v odgovor občutenje sreče, veselja in ljubezni do sebe. Pa se zdi, kot da je vsako iskanje potrditve sebe iskanje na napačnem kraju in mestu. Nenazadnje je izguba časa in energije, ki jo brezglavo trošimo in s tem izgubljamo tudi sebe, ko se iščemo v množici drugih. Namesto, da bi naša življenjska energija rastla, postajajmo vse bolj utrujeni in nezadovoljni, ker ne dobimo tistega kar iščemo. Vse kar ni bilo pridobljeno takrat, ko bi moralo biti, se nekako ne more integrirati v našo bit. In takrat lahko upravičeno čutimo praznino, tesnobo, osamljenost, tudi sovražtvo in jezo, ker se počutimo, da nas nihče nima rad. Da smo zadnji osebek na svetu, za katerega sploh ni potrebno, da zapravlja življenje na tem planetu. Apatičnost in naveličanost, ter nezmožnost ljubiti, nas dela vedno bolj dperesivne. Takrat lahko le nemo obstanemo pred bolečo praznino. In to boli. Namesto, da v tej bolečini bežimo pred sabo, se enkrat za spremembo ustavimo in jo občutimo. Sami sebi lahko podarimo ljubezen, sami lahko potolažimo otroka v nas. Mu damo dovoljenje, da je lahko takšen kot je. Ga sprejmemo z vsemi njegovimi napakami, ga nežno stisnemo k sebi in mu rečemo da ga imamo radi. Če to nekoč niso storili starši, ker niso vedeli ali znali, smo sedaj, ko smo odrasli, to dolžni storiti sami. Ker smo vredni tega. Ker je v vsakem človeku ljubeča iskra veselja, ki mu daje možnost, da se reši bolečine, da vzljubi sebe in svojo dušo. Vredni ste tega, vredni ste, da se imate radi in ste ljubljeni. Čisto vsak in prav vsak izmed nas. Odprimo svoje srce in dopustimo, da ljubezen steče skozenj. In ne iščimo zunaj ljubezni in potrditve, ki je že v nas.
V pomoč pri osvobajanju notranje bolečine lahko uporabimo naslednjo meditacijsko vajo:
Usedimo se v miren prostor in naredimo nekaj globokih vdihov. V sebi začutimo svojega "notranjega otroka", ki si želi biti sprejet in ljubljen. Počasi se mu približajmo in ga čutno vprašajmo ali nam dovoli, da ga objamemo. Počakajmo na odgovor. Začutili ga bomo kot vzgib. Če je odgovor pritrdilen nadaljujmo. Hvala, ker mi dovoliš, da te objamem in oprosti mi, ker ti nisem posvečal zadosti časa. Oproščam se za to, da te včasih nisem niti pogledal, oprosti mi za vse težke spomine, bolečine, ki jih nosiš in niso tvoje. So rane, ki krvavijo, zaradi različnih vzrokov. Nikogar ne obsojam, obsodim lahko le sebe, ker sem te toliko časa pustil v bolečini in se nisem zmenil zate. A vedi, ljubim te in vedno te bom, čeprav sem včasih vase spuščal vse slabe spomine in žalostne misli. Pomagaj mi, da odpustim (pri tem naštejemo ljudi in dejanja, ki so nas prizadela) in spustim vse srčne bolečine iz sebe. Na koncu nežno prosimo otroka, da nam poda roko. Prosim podaj mi roko, ni važno katero. Tudi jaz ti podajam svojo. Prosim te da mi oprostiš in odpustiš. Ljubim te. Nežno ga spet objemimo in se mu zahvalimo, da nam je dal možnost sprave. Hvala ker si del mene, rad te imam.
Ne moremo dajati, tistega, kar sami nismo prejeli. Lahko pa začutimo v sebi svojo bolečino, ki kliče po razrešitvi. Sami si poklonimo vse tisto, česar ni dobil otrok v nas, kadar je to potreboval. Da bomo vzljubili najprej sebe in nato, ljubezen lahko delili naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar