Tudi to, da se ustavimo sredi vrvenja in se umaknemo v samoto, da spet začutimo svoje občutke in prisluhnemo lastnemu bitju srca. Da si upamo reči ne, da branimo svoje Srčno resnico, se sprejmemo v svoji drugačnosti, ki je edinstvena, neponovljiva in najboljša za naš dušni razvoj. Da si upamo in znamo izboriti svoj prostor pod Soncem. Da si dovolimo živeti srečno in odvržemo vse bolečine in kritike, ki so nas ranile-bile so le boleči kažipoti na naši poti. Da znamo biti sami s sabo, gledati sonce, in luno in zvezde in včasih risati sanje na platno življenja. Da se naučimo smejati, ko smo srečni in si dovolimo jokati ko je hudo. Iz najgloblje bolečine se rojevajo najsvetlejši biseri. Da si dovolimo bit to kar Smo in ne to, kar drugi pričakujejo in želijo od nas. Mogoče bomo izgubili njihovo naklonjenost in ljubezen, ampak ohranili bomo svoje ljubeče Bitje, ki je nepogojeno in neomejeno, ki vedno je in vedno bo. Danes in jutri in vedno!
Ines Trebec
Ni komentarjev:
Objavite komentar